aerobni napor
aerobna vadba, aerobna gibalna dejavnost (po lat. aeroben, s kisikom; anaeroben, brez kisika), nizko do srednje intenzivni dolgotrajnejši telesni napor, pri katerem organizem za tvorbo energije sicer potrebuje večje količine kisika, vendar tolikšne, da jih z dihanjem lahko še sproti dovaja v organizem.Pri ➞ anaerobnem naporu preskrba organizma s kisikom ni sprotna. Aerobna vadba spodbudno učinkuje na krepitev srca in ožilja (na ➞ adaptacijsko sposobnost srčno-žilnega ustroja). Za zelo poenostavljeno oceno aerobnega napora poznamo dve merili: 1. potreben je srčni utrip 120 udarcev v minuti, ki mora trajati več kot 6 minut; 2. potreben je najmanj 50 odstotkov hitrejši srčni utrip od utripa v mirovanju (npr. 70 + 35 = 105), ki traja vsaj 12 minut. Natančneje določamo aerobni napor na podlagi teoretično najvišjega utripa v eni minuti (➞ najvišji srčni utrip), ki ga izračunamo po obrazcu 220 - starost (leta starosti odštejemo od 220). Od 60 do 75 odstotkov tega utripa štejemo za malo intenzivnost in je namenjena zgolj telesni osvežitvi in ne izboljševanju aerobne sposobnosti. Od 75 do 80 odstotkov najvišjega teoretičnega utripa štejemo za srednjo intenzivnost in za srednji aerobni napor, ki zmerno krepi adaptacijsko sposobnost srčno-žilnega ustroja. V praksi je to ➞ pogovorni tempo gibanja, v katerem lahko vztrajamo tudi uro, dve ali več. Gibanje, pri katerem srčni utrip doseže od 80 do 88 odstotkov najvišjega teoretičnega utripa, štejemo za submaksimalno intenzivnost in za večji aerobni napor, ki učinkovito krepi srčno-žilni ustroj. Praktično je to gibanje, pri katerem sproščen pogovor ni več mogoč. Neoporečno strokovno pa se aerobni napor določa individualno, ker je ➞ aerobni prag odvisen od stopnje telesne pripravljenosti, različnih zdravstvenih slabosti in vrste drugih dejavnikov. Sopomenki: vzdržljivostna vadba, vzdržljivostni napor.
SK
Dostopnost
Dostopnost