ultimate [ʌ́ltimit]
1. pridevnik (ultimately prislov)
skrajni, zadnji, končni, dokončen, odločilen; najbolj oddaljen; temeljni, osnovni, prvobiten; elementaren
my ultimate goal moj najvišji cilj
the ultimate deterrent ostrašilo (se rabi za vodikovo bombo)
the ultimate outcome of the enquiry končni izid, rezultat preiskave
ultimate result končni rezultat
ultimate strain maksimalna obremenitev, pritisk
ultimate truths osnovne resnice
2. samostalnik
kar je zadnje (skrajno, osnovno); končni rezultat
Dostopnost
Dostopnost