apoén -a (ẹ̑) fin. zaokroženi znesek, na katerega se glasi bankovec, vrednostni papir: izdati obveznice v apoenih po pet tisoč



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek