bečvà -è tudi bèčva -e [bəčž (ȁ ȅ; ə̏) 

  1. 1. arhit. polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; banja: veža, obokana z bečvo
  2. 2. star. sod



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek