Tipkovnice
bédnik -a m (ẹ̑) knjiž., ekspr. kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnik: bedniki v taborišču so bili popolnoma sestradani; otroci brezposelnih bednikov; na smrt obsojeni bednik
Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji
Komentiraj slovarski sestavek
Obvestilo o uporabi piškotkov
Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov.
Več o piškotkih
Dostopnost