• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

begôten -tna -o prid. (ó) pesn. 

  1. 1. kratkotrajen, bežen: begoten pogled, privid, trenutek; begotna misel / komaj zaznaven, begoten smehljaj
  2. 2. ki se hitro časovno odmika: begotno življenje; tek begotnih let // ki se hitro premika: begotna senca se lovi po ulici

begôtno prisl.: oči so mu begotno obstale na njej



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek