• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

belíčnik -a m (ȋ) 

  1. 1. biol. človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin: beličniki so občutljivi za sončne žarke; med raki najdemo tudi beličnike
  2. 2. agr. belkasto poletno jabolko: obirati beličnike / nasad beličnikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek