bón -a (ọ̑) dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago: unovčiti bon; kupiti blago na bone; del izkupička je dobil v bonih; boni in živilske nakaznice; bencinski boni; bon za kosilo v obratni menzi; boni za nakup industrijskih izdelkov; bon v vrednosti tisoč dinarjev
 
fin. blagajniški bon začasno potrdilo o prejemu denarja



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek