brezčúten -tna -o prid. (ū) 

  1. 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
  2. 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik // ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža

brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek