bútniti -em dov. (ú ȗ) 

  1. 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg; val butne v skalo; zravnal se je in butnil z glavo v strop
  2. 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo; pren. kri butne v glavo
  3. 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla; pren. jeza butne iz njega
  4. 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben; pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot
  5. 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
    ● 
    pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek