divjína -e ž (í) 

  1. 1. nenaseljen, nekultiviran svet: pokrajina je bila pred sto leti še divjina; v okolici je še dosti divjine; iztrebiti divjino / divjina prerašča dolino divje rastlinje // vodil je odpravo skozi neraziskane divjine Afrike necivilizirane pokrajine
  2. 2. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti; divjak: ne bodi taka divjina
  3. 3. star. divjad, divjačina: loviti divjino / okusna divjina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek