dobíten -tna -o prid. (ȋ) 

  1. 1. nanašajoč se na dobitek: dobitne kombinacije pri loteriji
  2. 2. zastar. dostopen, dosegljiv: knjiga je težko dobitna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek