dobrodúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je mirne, nerazburljive, prijazne narave: dobrodušen človek / govorila je z dobrodušnim nasmehom; dobrodušen obraz / dobrodušna šala

dobrodúšno prisl.: dobrodušno spregovoriti; dobrodušno vesel značaj

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek