dremôten -tna -o prid. (ó) 

  1. 1. raba peša ki čuti željo, potrebo po spanju: dremoten bolnik; bil je zelo dremoten / dremoten pogled; pren., knjiž. dremotne misli // knjiž. ki povzroča željo, potrebo po spanju: čemeren in dremoten dan; dremotna uspavanka; dremotno šumenje gozdov
  2. 2. knjiž. mračen, temačen: dremoten gozd; v dremotni kavarni je bilo samo še nekaj gostov / dremotna svetloba

dremôtno prisl.: svetilka je dremotno gorela; dremotno pripovedovati; dremotno razsvetljeno mesto



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek