dróg -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 

  1. 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra
     
    spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja
  2. 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog
    ♦ 
    alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek