eléktričen -čna -o prid. (ẹ̑) 

  1. 1. nanašajoč se na elektriko:
    1. a) električni aparati, stroji; električni bojler, štedilnik, zvonec; električni motor; električna ključavnica, ura; električna svetilka; električna cestna železnica / električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; električna blazina blazina z električnim gretjem
    2. b) stroji na električni pogon; električni vžig; električna razsvetljava; električno ogrevanje, varjenje
    3. c) električni generator; električni števec; električni vod; električna napeljava; električno omrežje, stikalo; pog. električna centrala elektrarna
    4. č) električni pojavi, učinki; električna iskra / električni tok; električna energija, napetost
  2. 2. naelektren: če steklo drgnemo, postane električno
    ♦ 
    agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu; električni potencial potencial v električnem polju; električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka; električno polje polje, v katerem delujejo električne sile; muz. električni instrumenti instrumenti, pri katerih se toni proizvajajo s pomočjo električnih naprav; strojn. dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; dizel električna vleka; zool. električni skati s hrbtne strani sploščene morske ribe, ki proizvajajo električno napetost, Torpedinidae

eléktrično prisl.: električno negativen, pozitiven; električno poganjan, zvarjen; ta prostor je mogoče ogrevati edinole električno; sam.: pog. v službo se vozi z električno s tramvajem



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek