estétika -e ž (ẹ́) 

  1. 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje lepo in človekov odnos do lepega: razpravljati o estetiki; zgodovina in teorija estetike // s prilastkom načela o lepem: buržoazna estetika; eksistencialistična estetika; idealistična estetika
  2. 2. s prilastkom načela o lepem v umetniškem delu: filmska, glasbena, odrska, literarna estetika / revija se je veliko ukvarjala z estetiko
  3. 3. redko estetski videz: skrbeti za estetiko mesta / estetika vaj na orodju
  4. 4. do 1848 tretji letnik filozofije



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek