ga rod., tož. od on, nav. ekspr. 

  1. 1. pog. stvar, ki se ne mara ali ne more imenovati: nalezel se ga je opijanil se je; precej sta ga že čutila bila sta vinjena; imeti ga pod kapo biti vinjen; dosti ga nese spiti more mnogo alkoholne pijače, ne da bi se upijanil; ta ga pa pihne je zabaven, domiseln; vzbuja občudovanje zaradi kakega dejanja, uspehov; polomiti ga narediti nerodnost, neumnost; elipt. to smo ga spili smo mnogo alkoholne pijače; zelo, hrupno smo se zabavali
  2. 2. navadno v nikalnih stavkih krepi predmet ali smiselni osebek: ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve; ni ga človeka, ki bi mi pomagal nihče mi noče pomagati, mi ne pomaga; pog. čez to vino ga ni ni boljšega vina // v vzkliku: glej ga, glej domišljavca; poglejte ga navihanca; prim. jih, jo, on



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek