glásba -e ž (ȃ) 

  1. 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: gojiti, proučevati glasbo; biti dovzeten za glasbo; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba; klasična, ljudska glasba; lahka, resna, zabavna glasba; instrumentalna, vokalna glasba / profesor glasbe; akademija za glasbo // glasbeno delo: napisati glasbo za film; avtor glasbe k drami je znan komponist
  2. 2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba; spored lahke glasbe; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu
    ♦ 
    gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela; muz. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; atonalna glasba; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah; komorna glasba za izvajanje z manjšim številom glasbenikov; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; programska glasba



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek