glušíti -ím nedov. (ī í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil // s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje strojev / bobnenje slapa mu je glušilo ušesa

glušèč -éča -e: glušeč hrup strojev; glušeče lajanje in cviljenje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek