hitróst -i ž (ọ̑) 

  1. 1. v časovni enoti opravljena pot: hitrost enakomerno narašča; povečati, zmanjšati hitrost; zaradi prevelike hitrosti je zaneslo vozilo s ceste; maksimalna, povprečna hitrost; hitrost vetra, zvoka; hitrost širjenja elektromagnetnih valov; hitrost sto kilometrov na uro; merjenje hitrosti / nadzvočna, svetlobna hitrost; pristajalna hitrost letala
     
    astr. ubežna hitrost ki jo mora dobiti telo, da premaga privlačno silo nebesnega telesa; teh. ekonomična ali ekonomska hitrost hitrost vozila, pri kateri sta poraba goriva in obraba gibljivih delov sorazmerno najmanjši; vrtilna hitrost
  2. 2. žarg., avt. možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava: avtomobil ima štiri hitrosti // položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava: menjati hitrost; voziti v tretji hitrosti, s tretjo hitrostjo



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek