idól -a (ọ̑) 

  1. 1. pri nekaterih primitivnih ljudstvih kip, podoba, ki predstavlja kak ideal, božanstvo: leseni idoli; glinast ženski idol / častiti idole
  2. 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: ta človek je bil idol generacij; biti idol mladine, množice / spoznati idole novega časa / knjiž. on je idol njenega srca zelo ga obožuje, je zaljubljena vanj
  3. 3. nav. mn., redko najvišji vzor, ideal: idolov ni poznal; rušil je stare idole / njegov idol je denar



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek