íks neskl. pril. (ȋekspr. 

  1. 1. katerikoli, poljuben: če vprašaš iks človeka, ti bo tako odgovoril // pog., navadno v zvezi z neki ki ni znan ali se noče, ne more imenovati: neki iks tovariš je vprašal po tebi
  2. 2. v prislovni rabi izraža veliko količino, množino: iks ljudi me je že vprašalo; že na iks primerih sem ti to pojasnil; sam.: ima noge na iks po obliki podobne črki X; prim. x



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek