investitúra -e ž (ȗ) 

  1. 1. v fevdalizmu slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev: prisostvovati investituri
     
    zgod. boj za investituro investiturni boj
  2. 2. polit., v nekaterih državah izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi: dobiti investituro // publ., v zvezi hierarhična investitura dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje: zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek