izbrúhati -am dov. (ū ȗ) 

  1. 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal
  2. 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave
     
    ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo
  3. 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil
  4. 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost

izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek