izgóvor -a (ọ̑) 

  1. 1. opravičilo, pri katerem se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: iskati, izmisliti si izgovor; najti primeren izgovor za popivanje; pog. vedno ima kak izgovor se izgovarja; ekspr. jalov, prazen izgovor; ekspr. sita je že njegovih večnih izgovorov / z izgovorom, da se ne počuti dobro, je odšel
     
    preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
  2. 2. oblikovanje glasov, besed z govorilnimi organi: jasen, razločen izgovor / zaznamovati izgovor / napisati besedo po izgovoru
     
    lingv. cerebralni izgovor; knjižni izgovor; izgovor širokih samoglasnikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek