izgradíti -ím dov., izgrádil (ī ípubl. 

  1. 1. z gradnjo, grajenjem dati čemu dokončno podobo, obliko: izgraditi naselje po načrtu; to turistično območje bo treba še izgraditi dokončati; pren. čimprej izgraditi socializem // z gradnjo gospodarskih in drugih objektov doseči višjo stopnjo razvitosti: izgraditi državo / ljudje so z lastnim delom izgradili porušeno domovino obnovili
  2. 2. povzročiti pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: politično izgraditi ljudi; ti ljudje so se izgradili v skupnem boju

izgrajèn -êna -o: izgrajen gospodarski sistem; izgrajena osebnost; biti politično izgrajen; prim. zgraditi



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek