izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 

  1. 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla
  2. 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples

izkŕčen -a -o: izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek