izpéti -pôjem dov., izpój izpójte tudi izpôj izpôjte; izpél (ẹ́ ó) 

  1. 1. prenehati peti: izpeti melodijo, pesem // zapeti do konca: izpeti arijo; ko se ta kitica izpoje, se začne od začetka / izpeti pesem do konca
  2. 2. knjiž. izraziti svoja čustva, občutke, navadno v umetniškem delu: v romancah je izpel svoje sanje; v lesu je izpel svojo najlepšo umetnino; umrl je, preden se je mogel izpeti
  3. 3. ekspr., redko reči, povedati: ta vam bo izpel vse, kar ve
    ● 
    nar. čuk, petelin ga je izpel po ljudskem verovanju napovedal njegovo smrt

izpéti se biti v stanju, ko so vsa čustva, občutki, spoznanja zlasti s pesnjenjem že izražena: pesnik se je izpel; v narodni ideji se je že izpel / pevec se je izpel nima več lepega glasu
● 
ekspr. zima se še ni izpela še bo mraz

izpét -a -o: njegov glas je izpet; ta melodija je že izpeta zaradi pogostnega petja ni več zanimiva, privlačna



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek