izvajálka -e [u̯kinlkž (ȃ) 

  1. 1. ženska, ki umetniško poustvarja zlasti glasbeno delo: izvajalka je težko skladbo odlično zaigrala / med cirkuško predstavo je lev hudo ranil izvajalko
  2. 2. ženska, ki kaj uresničuje z delom: veziljski oddelek si prizadeva usposobiti vajenke za dobre izvajalke



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek