kómoren -rna -o prid. (ọ̑) lit., muz. ki se izvaja, predvaja

  1. a) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba; komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba
  2. b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
    ♦ 
    fiz., muz. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove

kómorno prisl.: komorno zasnovan spored



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek