kómornik in komórnik -a (ọ̑; ọ̑) 

  1. 1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika
  2. 2. v nekaterih deželah vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek