• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

končník in kônčnik -a m (í; ō) redko končni del, konec: sedel je na končnik trama / končniki tirov se v daljavi na videz stikajo
♦ elektr. kabelski končnik priprava za zaščito konca kabla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek