konstitúcija -e ž (ú) 

  1. 1. navadno s prilastkom skupek prirojenih telesnih in duševnih lastnosti, značilnosti človeka; (telesna) zgradba, (telesni) ustroj: zaradi svoje konstitucije bo zdržal napore / je močne, šibke konstitucije / otrok slabotne duševne konstitucije; telesna konstitucija
  2. 2. knjiž. temeljni zakon države; ustava: izdati konstitucijo; peti člen konstitucije
    ♦ 
    kem. (prostorska) razvrstitev, razporeditev atomov v molekuli



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek