kontúra -e ž (ȗ) knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris: konture gor v megli; razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil // narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej
 
geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek