lúna -e ž (ú) 

  1. 1. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: čas, ko je luna v celoti osvetljena; raziskovati luno; oddaljenost lune od zemlje; polet na luno / v astronomiji: nastanek Lune; Luna in drugi planeti // to nebesno telo glede na osvetljenost: luna sije, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetla, pesn. bleda luna; žarki lune; obraz kakor luna okrogel, širok // luna raste viden je vedno večji del njene površine; nar. mlada luna mlaj; polna luna ko je vidna vsa njena površina; ob polni luni v času, ko je vidna vsa njena površina; nar. stara luna zadnji krajec
  2. 2. pesn. mesečina: luna lije v sobo / pri luni se je sprehajal po polju
  3. 3. star. (lunin) mesec: to je bilo pred tremi lunami
    ● 
    poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; hodi, kot bi ga luna nosila zamišljeno, neprisebno, raztreseno; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. lajati v luno nemočno groziti, onemoglo zmerjati; ekspr. ali živiš na luni, ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven
    ♦ 
    astr. Jupitrove lune sateliti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek