mèč mêča (ȅ é) 

  1. 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti; izdreti, izvleči meč; nositi meč; vitez si je opasal meč; potegniti meč iz nožnice; prijeti za meč; zamahniti z golim mečem; krvav meč; oster meč; ročaj meča; slišalo se je žvenketanje mečev; boj, udarec z mečem; star. vihteti bridke meče ostre; svetli meč; zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem
  2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice; žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja
  3. 3. nar. zahodno gladiola: na vrtu so visoko pognali meči
    ● 
    star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
    ♦ 
    etn. ples z meči pri nekaterih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek