mehčáti -ám nedov. (á ȃ) 

  1. 1. delati kaj tako, da se (rado)
    1. a) udere, vda: sonce je mehčalo asfalt; sneg se že mehča
    2. b) gnete, oblikuje: z gretjem mehčati vosek
    3. c) reže, grize: mehčati meso; avgusta se je grozdje že mehčalo postajalo sočno, zrelo
  2. 2. delati kaj tako, da daje pri dotiku, prijemu občutek ugodja: to mazilo dobro mehča kožo; mehčati usnje / z masažo mehčati komu prste z gibanjem, stiskanjem delati jih (bolj) gibčne
  3. 3. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: bratova odločnost ga je vse bolj mehčala; mehčati koga z grožnjami, pretepanjem / mehčati upornost, zakrknjenost delati jo manj izrazito, močno
  4. 4. ekspr. delati kaj tako, da izraža prijaznost, naklonjenost: samo modre, ljubeznive oči so mehčale njegov resni obraz / lirični opisi pokrajine mehčajo mračnost romana
    ● 
    ekspr. saj se mu možgani mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren
    ♦ 
    kem. mehčati vodo odstranjevati iz nje kalcijeve in magnezijeve soli; lingv. mehčati soglasnik tvoriti ga s sprednjo jezično ploskvijo in trdim nebom; tvoriti ga hkrati z dvigom jezične ploskve kot pri glasu j; palatalizirati

mehčán -a -o: mehčani soglasnik



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek