mínus neskl. pril. (ȋ) 

  1. 1. mat. izraža, da je število manjše od nič: minus pet [-5]; kvadratni koren iz minus ena
  2. 2. ki je na (merilni) lestvici pod ničlo: najnižje nočne temperature med minus pet in minus deset
    ● 
    žarg., šol. dobil je minus štiri, redko štiri minus oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu
    ♦ 
    fiz. očala z dioptrijo minus tri ki označuje kratkovidnost

Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji