• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

nadúšljiv -a -o prid. (ȗ) ki ima naduho: nadušljiv človek; nadušljiv konj / nadušljiv glas, kašelj; pren., ekspr. nadušljiv vlak; nadušljive orgle

nadúšljivo prisl.: nadušljivo dihati



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek