nanoréti se -ím se dov., nanôrel se (ẹ́ íekspr. 

  1. 1. z divjim, razposajenim tekanjem, skakanjem zadovoljiti svojo potrebo, željo po gibanju: čez počitnice so se otroci nanoreli in nakričali
  2. 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po sproščenem, zabavnem življenju: za pusta se nanorijo in naplešejo
    ● 
    ekspr. ker se mlad ni nanorel, je star znorel ker je bil v mladosti resen, umirjen, je začel v starosti lahkomiselno, lahkoživo živeti



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek