noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) 

  1. 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
  2. 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
  3. 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom // kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti // v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo // v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo
  4. 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši // zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
    ● 
    ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek