noróst -i ž (ọ̑) 

  1. 1. ekspr. nespametno, neumno dejanje ali ravnanje: napravil je veliko norost; počenjati, uganjati norosti; mladostne norosti / modna norost nenavadna, neprimerna, pozornost vzbujajoča modna novost // kar je podobno duševni bolezni: ljudi je obsedla nerazumljiva norost
  2. 2. zastar. duševna bolezen: njegove norosti zdravniki niso mogli ozdraviti
    ● 
    ekspr. sramota ga je grizla do norosti zelo; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek