obála -e ž (ȃ) pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali; stati na obali; voziti se ob obali / morska obala // svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju; več sto kilometrov dolga obala; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
♦ 
geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek