odklénkati -am dov. (ẹ̑nav. 3. os. 

  1. 1. nav. ekspr. prenehati klenkati: zvon je odklenkal
  2. 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti: takim ljudem je zdaj odklenkalo; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo zima je minila
    ● 
    ekspr. odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali umrl je; ekspr. pri njej mu je odklenkalo ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek