odvèč prisl. (ȅnav. ekspr., v povedni rabi 

  1. 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč
  2. 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega
  3. 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek