okŕniti -im dov. (ŕ r̄) povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrniti drevo; okrniti živali rep, rogove / okrnili so mu prste; pren. duševno okrniti človeka // povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrniti gimnazijo, pevski zbor / cenzura je članek zelo okrnila // knjiž. zmanjšati, omejiti: okrniti zaloge / okrniti pravice, ugled / okrniti delovanje društva

okŕnjen -a -o: okrnjen prst; okrnjene družine; okrnjena izdaja knjige; biti čustveno okrnjen



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek