ovzdúšje -a (ȗ) zastar. ozračje, vzdušje: ustvariti delovno, prijetno ovzdušje; duhovno ovzdušje; ovzdušje napetosti // okolje, milje: spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj; mestno ovzdušje ji ne prija



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek