• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran

pihálec -lca [u̯ctudilc] m (ȃ) 

  1. 1. kdor igra na pihalo: pihalci so pred vajo ogreli instrumente; pihalci in godalci
  2. 2. redko, v zvezi pihalec stekla steklopihač, steklopihalec: njen oče je bil pihalec stekla



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek