polzéti -ím [u̯znedov. (ẹ́ í) 

  1. 1. počasi se premikati, teči po nagnjeni ali navpični, navadno gladki površini: deževne kaplje polzijo po šipah; solze mu polzijo po licih / snežna, zemeljska plast polzi po pobočju / ustreljeni gams je začel polzeti proti prepadu / knjiž. reka polzi po dolini
  2. 2. ekspr. počasi se premikati
    1. a) po gladki površini: jadrnica polzi proti obali / njeni prsti so mu polzeli po obrazu
    2. b) po površini sploh: megla polzi po dolini / sonce polzi proti obzorju / pogled mu je polzel po gorah
  3. 3. v zvezi polzeti iz rok, med prsti uhajati iz prijema zaradi
    1. a) gladkosti, vlažnosti: jegulje, ribe polzijo iz rok
    2. b) drobnosti, sipkosti: mivka, pesek polzi med prsti; pren. čutil je, da mu sreča polzi iz rok
  4. 4. knjiž. počasi minevati: minute so mu polzele kot dnevi / čas je polzel zelo počasi
    ● 
    knjiž. oblast jim vedno bolj polzi iz rok jo vedno bolj izgubljajo; ekspr. besede so mu enakomerno polzele iz ust počasi je govoril; knjiž. na poledeneli cesti polzi drsi

polzèč -éča -e: po steklu polzeče kaplje



Vir: Slovar slovenskega knjižnega jezika - SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in avtorji

Komentiraj slovarski sestavek